"Nasmehnite se življenju. Nasmehnite se svoji prihodnosti. Nasmehnite se svojim mislim. Evija nas to uči in poudarja pomembno sporočilo, da tudi vi zmorete. Verjemite. Njena zgodba se začne na dnu, vendar vas preko iskanja iskrice v vašem srcu pelje do tega, da zablestite v življenju. Da končno tudi vi postanete metulj in nehate biti gosenica. Začnite sedaj. Priporočam."
dr. Aleksander Šinigoj, avtor knjig Odloči se za srečo in Zmoreš. Čudovita moč je v tebi
"
Knjiga je sestavljena iz štirih delov, kateri se povezujejo v celoto. Vodi vas iz čistega dna, do življenjskega namena, skozi strukturirano načrtovanje, do višav našega obilja.
-
V prvem delu začnemo čisto na dnu. Ko se navidezno podre vse okoli nas, ko ne vemo kaj in kako, ko ne vidimo nobenega smisla ali izziva v prihodnosti… Kot že sama tema govori, je v prvi del pisan iz mojega dna, iz mojih močnih bolečin, ki so se večkrat odražale tudi na bolj poetičen način.
-
V drugem delu se povzpnemo malo navzgor, skušamo najti naš življenjski namen, iskrico v srcu, ter motivacijo za nadaljnjo pot.
-
Tretji del nas bolj strukturirano popelje v načrtovanje življenja, proti srčnim željam. Dotaknemo se pomena našega notranjega sveta, naših misli, čustev in dejanj.
-
Četrti del pa daje še piko na i s poglavji, skozi katera boste definitivno zablesteli v našem življenju.
Spremna beseda bralcu te knjige
Resnici na ljubo, moram priznati da sem dolgo odlašal z branjem te knjige. Glede na to, da dobro poznam avtorico, je bilo to povsem upravičeno. Namreč knjiga ki je pred vami, ni za bralce ki se jim v življenju ni še nič stresnega zgodilo ali pa sploh kaj posebnega zgodilo, ni za bralce ki so navajeni živeti brez razmišljanja, sanjarjenja in ustvarjanja in po trenutnih normativih živijo normalno življenje, sploh pa ni za bralce, ki prebirajo doktor romane. Ta knjiga te pri branju pripravi do razmišljanja in zato ti vzame čas, mogoče te lahko spravi celo majceno ob potrpežljivost, vsekakor pa te pripravi da vsaj malce pogledaš v sebe oziroma v svojo dušo in mogoče jo je potrebno prebrati celo dvakrat, mogoče večkrat, ne vem, nisem prepričan, da je enkrat dovolj. Dragi bralec, si še pripravljen v branje te knjige ?
Sicer pa lahko rečem da je knjiga napisana z veliko vnemo in željo nekaj ustvariti ki naj bi bilo dobro in koristno tako za pisateljico, ki med pisanjem izraža svoja čustva, nezadovoljstva do življenja , do trenutnih situacij, do raznih trenj in nestrinjanja tako z bližnjimi, kot z okolico in družbo, sploh pa z iskanjem same sebe, svoje vloge in svojega mesta v vsem tem vesoljnem svetu, kot za ljudi ki se povsem ne najdejo in bi to radi storili.
Dragi bralec, če si se odločil brati to knjigo, vedi da je vredno, saj se ti bodo med razmišljanjem pri branju odprla obzorja za katere do sedaj nisi vedel.
Prijetno razmišljanje pri branju.
Zvonko Zavrl (oče)
Majhne radosti
Vse majhne radosti sveta, skupaj sestavljajo neizmerno srečo srca. Če ne vidiš, če ne slišiš, če ne čutiš, vonjaš in okusiš, potem je ta sreča ravno mimo tebe šla. Srečo deli, pa čeprav je ne dobiš nazaj tukaj in sedaj. Ohrani svoj pristni namen, pa čeprav nihče drug ne verjame vanj. Ohrani svojo vrednost, ne prodaj se za manj. Deluj v skladu s svojim srcem, pa čeprav tega delovanja ne vidi nihče drug. Stopi pod drevo in se zazri v zvezdnato nebo. Poglej v širino vesolja in se izgubi v njej. Vedi, da si kljub svoji majhnosti pomemben delček, ki lahko spreminja svet.
Na dnu
Nekaj se dogaja, zaletiš se v nevidno energetsko steno in bum. V parih sekundah je vsega konec. Zdaj si tam, tam spodaj. Najprej se še ne zavedaš čisto, kaj se dogaja. Komaj čutiš svoje telo, težko te nosi naokoli, trese se, kot bi ravno preživel potres. Pa saj ga je. Na trenutek se ti zdi, da telo samo tava naokoli, ti pa ga opazuješ od zgoraj, z varne razdalje, ker je tam spodaj pretežko. Poskušaš ugotoviti, kaj se je zgodilo in se z grozo zavedaš, kje si. V jami, tam daleč spodaj. Malo ti je celo poznano, vendar je tokrat drugače. Tokrat veš, kako priti ven. Pogledaš navzgor in vidiš svetlobo, vidiš ljudi in svet, ki se odvija naprej, ko si ti tu na dnu. Pogledaš naokoli, ne vidiš nič. Poskušaš čutiti, pa razen praznine ne čutiš nič. Ne predaš se, le malo si odpočiješ. Odpreš oči in zopet pogledaš navzgor, daleč je do tja, vendar veš, da je pot in veš, da boš kmalu zopet na njej. Še enkrat poskusiš čutiti nekaj, kar ni popolna praznina in odrevenelost, vsaj nekaj, vsaj začetek. Najdeš malo pikico opore, ki živi, je preživela ali pa ponovno zrasla in veš, da te bo vodila naprej. Želiš še malo počivati, saj je telo še odrevenelo in uvelo, pa se spomniš sveta. Spomniš se vrha, ki te čaka in ki gre naprej, čeprav si ti tu. Spomniš se svojih ciljev in želja, ki te vodijo naprej. Spomniš se svetlobe, ki si jo že videl ter občutil in veš, da jo lahko zopet imaš. Veš, da če nisi svetloba sam, ne moreš svetiti drugim in veš, da drugi ljudje tvojo svetlobo potrebujejo, mogoče bolj, kot trenutno sam. Mogoče je zato pri tebi ugasnila, ker jo je krvavo potrebovalo nešteto število drugih ljudi. Mogoče je del tvojega žarka, ki ti je bil trenutno odvzet, drugemu isti trenutek rešil njegov svet. Še enkrat pogledaš naokrog, vendar še vedno ne vidiš ničesar, ampak veš, da je nekdo še tu. Čutiš roke, ki kličejo po pomoči, roke, ki tipajo za nečim poznanim, za nečim, česar bi se lahko oprijele. Ne, ne moreš se delati, da jih ni, čeprav jih ne vidiš. Veš, da so tam, veš, da iščejo svetlobo, tipajo, se plazijo in veš, da iščejo tebe. In ti vidiš luč, čeprav je daleč zgoraj, vendar jo vidiš, veš da je tam, kako da ne, saj si bil ravnokar tam. Veš, da se lahko spomniš svetlobe tudi, ko je ni, veš, da jo lahko občutiš tudi, ko je ni in veš, da nekje v tebi še tli. Netiš jo vse bolj in bolj, čeprav že malo boli, a kar naj osvetli, pusti ji, naj gori. In ko zagori, se okrog tebe dan naredi.
Pogledaš dol in jih slišiš. Napneš vse svoje še vedno ranjene moči, da jim vsaj malo pomagaš. Rokam, ki čakajo, ki slepo tipajo in upajo, da vidiš, slišiš in jih čutiš.
Podajam ti svojo roko, dragi bralec. Roko, ki je še vedno poškodovana in umazana od zemeljskega prahu in ti sporočam, da sem jaz tudi tu.
"
Kako premagati notranjo bitko misli
Skozi stoletja so se ljudje bojevali v različnih bitkah za različne materialne stvari. V vseh teh bitkah je prevladoval strah. Strah pred izgubo, izgubo položaja, svojega obraza, veličine, družbenega staža. Poleg pa je vladala ogromna jeza, ki je prekrivala ta nebogljeni strah, to ranljivost, človečnost, pravi obraz. Jeza, ki je prekrivala bolečino, žalost, izgubo, ranjenost. Obrambni zid, ki so ga in ga še vedno množično postavljajo predse, da zakrijejo vso svojo ranljivost, nežnost in mehkobo. In še nobena bitka se ni končala z istim namenom, kot se je začela. Še nobena bitka se ni končala s tistim strahom, jezo, kot se je začela. Pri vsakem mirovnem dogovoru je bilo najprej potrebno dati karte na mizo, se razgaliti in delovati iz miru, ljubezni. Nenehno metanje polen pod noge drugemu ni ničesar rešilo, kvečjemu še povečalo sovraštvo, jezo in zadaj strah, nebogljenost.
Strah vas ohromi, ne delujte iz strahu, kajti prej ali slej se boste počutili ogrožene in začeli v bran uporabljati agresijo. Naredili boste vse, da se vas ne dotaknejo, da se ne izpolni vaša misel o strahu.
Kaj pa je strah? Kaj je tisto najhujše, kar se vam lahko zgodi? In kako le ta nastane? Strah je prazen nič. Mogoče se spomnite, da so vam govorili: »strah je votel, okoli ga pa nič ni.« Torej ga ni, je iluzija, ki si jo ustvarite iz praznine. Ustvarite pa si jo na podlagi prejšnjih doživetij, vpliva okolice in ker so vas enostavno tako učili. Vsaka misel, ki pride v naš um, nastane iz praznine. Naš um je neverjeten kreator, umetnik. Izmisli si lahko resnično neverjetne stvari. Poglejte vse te filme, znanstvene fantastike, risanke, grozljivke. Kaj vse so sposobni ustvariti. In vsaka ideja, zamisel, se najprej rodi v našem umu. Iz ničesar, praznega nič.
Kaj vse lahko ustvari vaš um? Kaj vse se ustvarja iz dneva v dan v vašemu umu? Si predstavljate kako to vpliva na vašo realnost? Ali se zavedate, da vse kar si ustvarite v mislih, ustvarjate tudi v realnosti? Ali sedaj razumete svoje življenje, vsakodnevna dogajanja? Če nenehno ustvarjate nemogoče scenarije v glavi, se tudi nenehno odvijajo v vašem življenju. Vas je zdaj vse to malo streznilo ali potrebujete še kakšno vedro mrzle vode? Prenehajte sabotirati sami sebe. Prenehajte si izmišljevati nemogoče zgodbe, premlevati težke trenutke iz preteklosti. Zdaj in tukaj lahko vse pobrišete iz glave. Kako? Poglejte eno poglavje nazaj.
Zakaj ne ustvarite sanjskega scenarija, ki bi podpiral vaše delovanje? Kaj je tisto, kar vas zadržuje pri tem? Česa se bojite? Ja, ko začnete vnašati nove, drugačne misli, bodo najprej na plano prišli tudi novi, drugačni občutki. Mislim sledijo občutki, občutkom pa dejanja. In z občutki se je potrebno »spopasti« ali pa spoprijateljiti, kar vam je ljubše. Recimo, da vam bodo malo razburkali obstoječe življenje. Pa saj to hočemo ali ne? Želimo spremembo. Če želite spremembo, boste poleg morali vzeti tudi tisto, kar pride za spremembo. Ni celo življenje cesta posuta z rožicami, ni vedno vse lepo, niti po spremembi. Je pa lepše. In ko zdržite ves pritisk čustev, ki prijadrajo na plano, se na koncu naredi premik. Premik, ki vam poplača vsa razburkana obdobja, za katerega ste hvaležni iz dna svojega očiščenega srca. Srca, ki na svet gleda z ljubeznijo, toplino, hvaležnostjo in ki je obdan z mirom.
NAROČILO
Cena: 24,40 €
Poštnina: 3,00 €
Želite plačilo izvesti s plačilom na TR ali po povzetju? (pripišite v sporočilo)
Če želite v knjigi posvetilo (navedite na katero ime) ali podpis, le to navedite ob naročilu.