Včasih se počutim tako sama

Se tudi tebi zdi, da včasih ne spadaš nikamor? Se ti zdi, da te večina ljudi ne razume in si kljub družbi okoli sebe osamljena? Težko je če čutiš več, kot čuti večina ljudi okoli tebe, če razmišljaš o vesolju, o svojem počutju, mislih, o smislu življenja,...

Včasih se počutim zelo sama. Ne zato, ker ne bi bila med ljudmi, ampak zato, ker imam občutek, da me večina ne razume.

Rada govorim o smislu, o notranjih procesih, o tem, kar ni vidno na prvi pogled. O stvareh, ki se jih ne da zapakirati v hitre odgovore ali vsakdanje pogovore. In pogosto imam občutek, da s tem stojim nekje ob strani – kot da govorim jezik, ki ga sliši le malo ljudi.

Dolgo časa sem imela željo ustvarjati, pomagati, imeti svoj način dela z ljudmi. Dajala sem veliko sebe – skozi zapise, glas, prisotnost. In vem, da je nekaterim to res pomagalo. To ni dvom. A hkrati je bilo zelo malo odziva. Malo dialoga. Malo povratne energije.

In to te sčasoma utrudi.

Še posebej, ko ob tem čutiš pričakovanja – mentorjev, sistemov, modelov, ki niso ustvarjeni za ljudi, ki čutijo globoko. Ko moraš poleg ustvarjanja še razlagati, se dokazovati, voditi, dvigovati druge… dokler sam/a ne ostaneš prazen/na.

Zato sem ugotovila nekaj pomembnega o sebi:

ne želim skupnosti, ki bi jo morala nositi.

Ne želim biti tista, ki vedno drži prostor, motivira in vodi.

Želim samo ustvarjati.

Iskreno, tiho, brez pritiska.

In če se kdo v tem prepozna, če se ga kaj dotakne, potem naj pride sam. V odnos. Ena na ena. Tam, kjer se energija vrača. Kjer ni množice, ampak resničen stik.

Včasih se bojim, da so me razočaranja preveč zaprla. Da sem si nehala želeti, ker je bilo preveč boleče. A nekje globoko vem, da ni izginila želja po smislu. Samo zelo je utrujena.

Če to bereš in se tudi ti včasih počutiš sam/a – ne zato, ker bi bil/a brez ljudi, ampak ker si drugačen/na v tem, kako čutiš – nisi edini/a. Morda nas ni veliko. Morda smo tihi. A smo tukaj.

In včasih je že to dovolj.