Moje razmišljanje o coni udobja.
Kje je meja med cono udobja ter cono neudobja? Kje je meja med zdravim delovanjem, ob katerem čutimo vznemirjenje, adrenalin in rast ter med škodljivim delovanjem, ob katerem čutimo anksioznost, zaskrbljenost in iritiranost.
Znan je stavek, »če te ni strah tvojega cilja, potem cilj ni dovolj visok.« Glede na lastno izkustvo, sem se začela spraševati, kaj od te tako popularne cone udobja ter neudobja je dejansko uporabno in koristno za nas. Kaj pa je tisto, ki nas še dodatno pahne v ne delovanje, kaj je tisto, kar daje nasproten učinek delovanju. Velikokrat je v življenju potrebno pojesti kakšno živo žabo, kot tudi imenujejo cono neudobja, a vprašanje je koliko žab je priporočljivih na dnevnem meniju? Kje je tista meja, ki nas ubrani pred izgorelostjo, pred izčrpanostjo, pred preveč stresa.
Primer: Zunaj je vroč dan in pred nami je kopica kamenja, katerega je potrebno preložiti na drugo kopico. Lotimo se dela, vroče je, iz ure v uro bolj, sence ni, pijemo zelo malo, kamenje je težko. Sredi popoldneva še vedno vztrajamo, že vidno izmučeni, a pred nami je še veliko dela. Končno se le odločimo, da si bomo vzeli nekaj minut pavze, vendar ne preveč, saj se krepimo, slišali smo, da je zdravo iti čimbolj izven cone udobja, saj nam bo to prineslo uspeh. Popijemo nekaj požirkov vode, ne preveč, pojemo nekaj koščkov sadja, seveda brez ogljikovih hidratov je nujno živeti, sicer bo naše telo onemoglo, postalo bo zakisano,… Ne, tega si res ne želimo, na plaži je potrebno tudi pokazati vse svoje mišice in fit postavo, pa čeprav bo le ta zdržala samo tistih štirinajst dni letnega dopusta. Kakšnega dopusta nekaj, pa ne da vam je padlo kaj na glavo, mogoče eden izmed kamnov, ki ga še niste prenesli na drugo stran, ker ste si vzeli preveč pavze in poleg tega še odplavali v sanjarjenje belega peska ter valov morja. Lahko si predstavljate koliko bo zamujenega, če se odločite za letni dopust, podaljšali si boste »navadno« življenje, super truper vele uspešno življenje na jahti, pa se vam bo še naprej odmikalo. Zatorej vam ne preostane drugega, kot da se ponovno lotite dela. In tako iz dneva v dan. In ob koncu tedna, se vaše telo upre, zadali ste mu preveč stresa, preveč ste ga gnali in sedaj je rekel STOP. Sledi dolgo in boleče okrevanje, obtoževanje samega sebe za svojo nezmožnost, ne vzdržljivost, občutki krivde…kar ni konca in kraja. Ko si komaj malo opomorete, stisnete zobe in začnete znova z enako dozo stresa. Na meniju vas čaka še veliko živih žab.
Sedaj pa si predstavljajte, kakšen bo ta človek postal čez eno leto, dve, tri. Mogoče bo pridobil svoj veliki cilj, a na račun česa? In tudi če ima sedaj pred seboj novo obzorje, to ne pomeni, da bo lahko od danes naprej sedel na svoji jahti in srebal koktajle. Čakajo ga novi še večji izzivi, pričakuje se od njega, da naredi še več, da si zastavi še večje sanje in neumorno deluje proti njim.
Ko enkrat stopite na pot je iz nje težko izstopiti, kot bi poskušali zaustaviti vrtiljak, ki se neutrudno vrti ter žene naprej. A ga je potrebno zaustaviti, umiriti ter iz njega vsake toliko izstopiti. Se zavedati, kaj si resnično želite in si priznati, da žabo enostavno laže pogoltnete, če jo razrežete na manjše kose. Mogoče bo trajalo nekaj časa dlje, mogoče bo tudi manjše koščke težko pojesti. A na koncu bo vaš »želodec« lažje prebavil zaužito, namesto, da bi poskušal umiriti nekaj skakajočih žab.
Podobno je s treningi teka. Večina ljudi ve, da je potrebno začeti počasi, z ogrevanjem ter ohlajanjem ter nekaj dnevnimi premori. Za vadbene treninge nam je še nekako blizu misel, da bi ga lahko izvajali po v naprej določenem programu oziroma urniku prilagojenem našim sposobnostim. Ko pa se odločimo, da želimo doseči cilj npr. v karieri, nam ta zamisel ni več tako zelo blizu. Ker si želimo ustvariti svoje sanje čim prej, k temu tudi pristopimo na takšen način. Ne zavedamo se, da smo ravno tako na začetni stopnji kot bi bili v primeru priprav na maraton. Če niste še nikoli v življenju tekli in ste si zadali, da boste v treh letih dosegli raven pripravljenosti, s katero boste lahko pretekli 42 kilometrov, je načrt treninga že skoraj da nekako jasen. Za takšno pripravljenost se boste po vsej verjetnosti posvetovali tudi z že aktivnimi tekači, si prebrali literaturo na to temo ter se vključili v skupino tekačev ali na individualni trening, kjer bo vaš trener skrbel za konstantni napredek v zdravih mejah.
Pot do vaše idealne kariere, sanjskega posla, ki ga želite ustvariti, mogoče iz svojega hobija, pa ni tako zelo jasna. Ne obstaja neka določena formula, ki bo garantirala končni uspeh. Lahko se uprete na posamezne točke, se lotite določenih strategij, a kaj hitro se lahko izgubite v morju vseh podatkov, izobraževanj, marketinških tehnik, administraciji, postopku izdelave ali procesu razvijanja storitvenega produkta. In tukaj se začne, močna želja po čim hitrejšem lansiranju na trg, želja po čim boljšem produktu, želja po čim večji zadovoljitvi strank,… Vi pa ste nenadoma v vrtincu, na vrtiljaku, ki se vrti. Ne razmišljate o pomoči, o načrtu za naprej, znajdete se v slepi ulici, ki nima mej. Kako prav bi prišlo, da bi vam nekdo podal roko, da bi vam ponudil ramo za tolažbo ter vas usmerjal naprej.
Zdravo je postati prožen, da vedno stremimo k svojim željam ter jih uresničujemo, hkrati pa se je potrebno zavedati zdrave mere, da se ne iztrgamo iz svojih lastnih vajeti ter ujamemo v začarani krog stresa ter izgorelosti.
Evija